[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zapu0 ãeno, v tugi in solzah. Poznal jo je, zato je vedel, da
mu ostane zvesta in bo trpela, dokler se ne vrne. In ãe se
sploh ne vrne? . . . Stresel se je kakor da ga je piãil gad.
Na to ni smel misliti.
Anica, ljuba moja Anica, jo je privil k sebi in ji
0 epetal z mehkim glasom, ne jokaj! Glej, kako veselo
sije sonce in ptiãki pojo v gozdu. In dan je tako lep.
Anica je obrisala solze. Nekoliko gorja je izjokala in
pri srcu ji je bilo laÏje. Milo se je ozrla fantu v oãi. Pola-
goma se mu je izvila iz objema.
52
A NJEGA NI . . .
BESeDA
Jaka, sama ostanem! je dahnila tiho in je povesila
oãi, ki so se zopet zaãele sumljivo svetlikati. Oh, moj
Bog, kako sem nesreãna!
PotolaÏi se, Anica, ji je govoril tiho fant, kma-
lu bo zopet vse dobro. Proti lastnemu prepriãanju je
govoril, zato je bil glas negotov.
Dekle je ãutilo iz besed prisiljenost. Trpko se je na-
smehnilo in odvrnilo:
Dobro? Jaka, nikdar veã ne bo dobro. Ta kruta voj-
ska je uniãila na0 o sreão. Oh, koliko gorja je prinesla
na0 i hi0 i! Iztrgala nam je Martina, ugrabila JoÏefa. Ubo-
ga brata! Sedaj je iztegnila kremplje po ·tefanu.
Krãevit ihtljaj ji je pretrgal besedo. Omahnila je fan-
tu na prsi in pritisnila na oãi robec.
Jaka je molãal. Srce je bilo prazno. Ni vzklila v njem
nobena tolaÏilna beseda.
Da, tudi ·tefan bo moral iti, je nadaljevala Ani-
ca tiho, ko da govori sebi, in . . . in . . . tudi ti. . . .
Jaka . . . tudi ti-i, moj edini . . .
Z vso silo je ovila roke fantu krog vratu. Vsa je drhte-
la.
Jaka je ãakal, da se izjoãe. NeÏno jo je objel in na ãelo
ji je dahnil rahel poljub.
Jaka, ne sme0 oditi, je zakriãalo ãez nekaj ãasa
dekle, ko da se je vzbudilo iz teÏkih sanj. Ne pustim
te!
53
A NJEGA NI . . .
BESeDA
·e bolj se je stisnila k njemu.
Anica! jo je stresel Jaka. Anica, pomiri se! Za-
kaj se tako muãi0 ?! Saj se ne bodeva loãila za veãno. Voj-
ske bo kmalu konec in potem se vrnem.
Ah, vojska, vojska! je toÏilo dekle. Grozna voj-
ska! Ali ljudje ne bi mogli Ïiveti brez nje? SovraÏijo se in
prelivajo nedolÏno kri. Ali ni to stra0 no?
Fant se je zgrozil, ko je sli0 al teÏko obsodbo.
Izbij si vse to iz glave, je prosil Anico. Preveã
se vznemirja0 . Veruj mi, da kmalu doãakamo mir in po-
tem bo vse gorje pozabljeno.
Dolgo sta Ïe stala. V daljavi je zapel zvon, Jaka je za-
ãudeno prisluhnil. Kakor kratek trenutek je potekla nra.
Anica, iti bo treba, je za0 epetal. Dekle ga je Ïa-
lostno pogledalo.
O, ostani 0 e! se je stisnilo k fantu in mu poloÏilo
glavo na prsi.
Molãala sta nekaj ãasa. âutila sta, da ju trenutek slo-
vesa zlomi.
Anica, jutri odidem, je vzdihnil Jaka. Zapustiti
bom moral dom, star0 e in tebe, ljuba moja Anica . . .
Dekle je glasno zajokalo. Fantove besede so ji zadale
globoko rano.
Oh, kako sem nesreãna! je vzkliknila obupno.
Sama, ãisto sama ostanem . . . Jaka, kdo me bo tolaÏil?
54
A NJEGA NI . . .
BESeDA
O, vi brezsrãni, je naenkrat izbruhnilo iz nje, ki ste
zaãeli vojsko! Ali vas ne preganja prelita nedolÏna kri?
Kako krãevit je jok mater, deklet in otrok! Ali ste gluhi
zanj?
Glas ji je odpovedal. Liki vtele0 en obup je stala in upi-
rala oãi proti nebu.
Anica, Anica, kaj dela0 ? se je stra0 il Jakob.
Umiri se, prosim te! Glej, jo je spustil in sklenil roke,
s sklenjenimi rokami te prosim, ne razburjaj se! Obu-
pam, ako zboli0 in ne bom mogel biti pri tebi! . . . Ani-
ca, jo je zopet prijel za roko, ti mora0 biti moãna.
Pomisli na oãeta in mater! ·tefantov odhod ju popolno-
ma zlomi. Ti ju bo0 morala tolaÏiti in podpirati . . .
Dekle je zatrlo bolest. âutilo je, da ima Jakob prav.
Zavedla se je, da jo ãaka sveta naloga. Edina opora bo
svojim ubogim star0 em.
Res, Jaka, je odvrnila tiho, oãetu in materi bom
morala laj0 ati teÏke dni . . . O, uboga mama, koliko trpi!
Noã in dan joka. Sedaj pa bo 0 e huje, ko izgubi tudi ·te-
fana . . .
Iz daljave se je vdrugiã zasli0 al glas zvona. Jaka se je
nervozno zganil.
Anica, ali sli0 i0 ? je vpra0 al neÏno. Zadnji ãas,
da greva . . . Z Bogom . . .
55
A NJEGA NI . . .
BESeDA
Moãno jo je stisnil k sebi, jo poljubil in nato spustil.
Molãe sta si zrla nekaj ãasa v oãi.
Kajne, da bo0 mislila name in molila, da me Bog ob-
varuje nesreãe.
O, kako more0 to vpra0 ati? je vztrepetalo dekle.
Vedno, vedno bom pri tebi in molila bom . . . Glej, k
temu kriÏu bom prihajala in kleãe prosila trpeãega Kris-
tusa in Ïalostno Mater, naj odvraãata od tebe vsako ne-
varnost . . .
Utihnila je in prijela fanta za roko.
Jaka, poklekniva!
Zaupno sta se zgrudila na kolena. Proseã vzdih se je
dvignil k Onemu, ki je v usmiljeni ljubezni objel vse ãlo-
ve0 tvo.
Ko sta se dvignila, sta ãutila v srcih mir. Pred zname-
njem so rastle bele marjetice. Anica je utrgala eno.
Jaka, imej jo za spomin na ta trenutek, jo je izro-
ãila fantu. Spremlja naj te v tujino.
Hvala ti, ljuba moja Anica, se je hvaleÏno na-
smehnil fant. âuval jo bom in ko se vrnem, ti jo po-
kaÏem . . . Sedaj pa z Bogom!
Z Bogom, Jaka, z Bogom . . .
·e en objem, vroã poljub in zavila sta vsak proti do-
mu . . .
56
A NJEGA NI . . .
BESeDA
Ko se je Anica ozrla, je Jakob Ïe izginil. Ustavila se je.
Zdelo se ji je, da se zgrudi. Moã jo je zapustila. Pri srcu
jo je zabolelo in iz oãi so ji zopet privrele solze. Telo ji je
drhtelo.
Jaka, Jaka, vrni se! Ne zapusti me! je obupno vz-
kliknila in pokopala obraz v dlani . . .
57
A NJEGA NI . . .
BESeDA
V.
o da imajo v hi0 i mrliãa, je bilo pri Kozarjevih vse
Ktiho. Glasne besede ni bilo sli0 ati. Dveri so se odpi-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]