[ Pobierz całość w formacie PDF ]
zgodilo Veleritovi krasta~i. ^e mu je uspelo zvariti gumidefektni
napoj, se bo spremenila v paglavca. ^e pa je z napojem kaj
narobe, o ~emer ne dvomim, bo umrla."
Gryfondomovci so prepla{eno opazovali, kaj se bo zgodilo,
Spolzgadovci pa so bili naravnost navdu{eni. Raws je z levico zgrabil
krasta~o Hillary, z desnico pa je v Nevillovo raztopino pomo~il majhno
`li~ko. Nekaj kapljic napoja, ki je bil zdaj zelene barve, je zlil krasta~i
po grlu.
Za trenutek je v razredu zavladala grobna ti{ina in Hillary je
debelo pogoltnila. Temu je sledil komaj sli{en pok in v Rawsovi dlani
se je `e zvijal paglavec.
Gryfondomovci so glasno zaploskali. Raws pa je zelo nejevoljno iz
`epa potegnil majhno stekleni~ko, s teko~ino iz nje po{kropil paglavca
in v dlani je spet dr`al Hillary.
"Gryfondomu bom odbil pet to~k," je zarevskal in jim s tem v
trenutku z obrazov zbrisal nasme{ke. "Grangerjeva, rekel sem ti, da
mu ne sme{ pomagati."
Harry se je skupaj s prijateljema povzpel po stopnicah proti avli.
[e vedno je tuhtal, kaj mu je Dreco hotel povedati, Ron pa je bentil
~ez Rawsa.
"Pet to~k nam je odbil, in to zato, ker je napoj deloval! Zakaj se
mu nisi zlagala, Hermiona? Mar bi mu rekla, da Nevillu nisi
pomagala!"
Hermiona mu ni odgovorila. Ozrl se je.
"Kje pa je Hermiona?"
Tudi Harry se je ozrl. Stala sta vrh stopnic in so{olci so hiteli
mimo njiju v Veliko dvorano na kosilo.
"Tik za nama je bila," se je namr{~il Ron.
Mimo je pri{el tudi Dreco, za njim pa Crabbe in Goyle.
Posmehljivo je premeril Harryja, nato pa od{el naprej.
"Tamle je," je rekel Harry.
In res. Dale~ spodaj, na za~etku stopni{~a se je pojavila nekoliko
zasopla Hermiona. Z eno roko je k sebi pri`emala torbo, z drugo pa
je nekaj vtaknila pod pla{~.
"Kako ti je to uspelo?" jo je vpra{al Ron, ko je prisopihala do
njiju.
"Kaj?" ga je zmedeno pogledala Hermiona.
"Tik za nama si hodila, v naslednjem trenutku pa si bila spet
spodaj, na za~etku stopni{~a."
"Kaj?" je {e bolj zmedeno ponovila Hermiona. "Aja, nekaj sem
pozabila. O, ne..."
Torba se ji je razparala. Harryja to niti ni presenetilo, saj se je iz
nabito polne torbe usulo vsaj deset debelih u~benikov.
"Zakaj pa prena{a{ vse to s sabo?" jo je vpra{al Ron.
"Saj ve{, da hodim k ve~ izbirnim predmetom kot vidva," je
razlo`ila Hermiona. "Bi mi lahko pomagala?"
"Ampak..." Ron si je ogledoval knjige, ki jih je pobral s tal. "Teh
predmetov danes nimamo na urniku. Popoldne imamo samo obrambo
pred mra~nimi silami."
"Ja, ja," je nedolo~no prikimala Hermiona in kljub temu vse knjige
spet stla~ila v torbo. "Upam, da bo za kosilo kaj dobrega, sestradana
sem," je {e dodala in odkorakala proti Veliki dvorani.
"Ima{ tudi ti ob~utek, da nama Hermiona nekaj prikriva?" je Ron
vpra{al Harryja.
Vsi so se `e zbrali v u~ilnici za obrambo pred mra~nimi silami,
profesorja Wulfa pa ni bilo od nikoder. Posedli so se in na mizo
zlo`ili u~benike, peresa ter pergamentni papir. Ko je profesor kon~no
pri{el, se jim je skrivnostno nasmehnil in svojo staro, zmahano
aktovko odlo`il na kateder. Tudi tokrat je bil oble~en v zakrpan pla{~,
a videti je bil bolj zdrav kot na vlaku in njegov obraz je bil veliko
manj upadel.
"Dober dan," jih je pozdravil. "Bi, prosim, pospravili knjige nazaj v
torbo? Danes si boste pridobili nekaj prakti~nih izku{enj. Samo palice
boste potrebovali."
[tevilni so{olci so se radovedno spogledali, saj si niso predstavljali,
kaj ima profesor v mislih s prakti~nimi izku{njami. Menda jih ne
~aka nekaj takega, kar so do`iveli, ko je njihov biv{i u~itelj za
obrambo v razred prinesel kletko s {krateljci in jih spustil na plano?
"No," je rekel profesor Wulf, ko so vsi pospravili svoje potreb{~ine,
"kar za mano."
Bili so nekoliko zbegani, a so mu vseeno z zanimanjem sledili iz
u~ilnice. Popeljal jih je po praznem hodniku, ko pa so zavili v
naslednjega, so naleteli na poltergeista Zhoprnacka. Ta je z glavo
navzdol lebdel ob klju~avnici in vanjo tla~il pre`ve~eno `ve~ilko.
Ozrl se je {ele, ko je bil Wulf tik ob njem. Takrat je poltergeist
pomigal s svojimi dolgimi prsti na nogah, nato pa profesorju pokazal
osle.
Resda je bil Zhoprnack skoraj zmeraj nesramen in ga nih~e ni
mogel krotiti, a do u~iteljev je bil ponavadi spo{tljiv. Vsi so se hitro
ozrli k Wulfu, da bi videli, kako se bo odzval na to. Na njihovo
veliko presene~enje se je {e vedno smehljal.
"Na tvojem mestu bi `ve~ilko potegnil iz klju~avnice," je prijazno
rekel. "Sicer gospod Filch ne bo mogel do metel."
Filch je bil {olski hi{nik. Vedno je bil slabe volje in bojno sekiro
s {tudenti je le redko zakopal, z Zhoprnackom pa nikoli. Slednji se ni
niti najmanj zmenil za Wulfove besede, samo malo je po`ve~il, nato pa
napihnil balon.
Profesor Wulf je komaj sli{no zavzdihnil, potegnil izza pla{~a palico
in se ozrl prek ramen.
"Tale urok ni ni~ posebnega, je pa zelo uporaben," jim je razlo`il.
"Poskusite si ga zapomniti."
Palico je kakor pu{ko naslonil na rame, pomeril v Zhoprnacka in
rekel: "Waddiwasi!"
@ve~ilka, ki je bila zagozdena v klju~avnici, je poletela iz nje
silovito kakor raketa in sfr~ala naravnost v Zhoprnackovo levo nosnico.
Zhoprnacka je zasukalo, kot bi se zna{el v centrifugi, nato pa ga je
odpihnilo po hodniku.
"To je pa res super urok, gospod!" ga je osuplo pogledal Dean.
"Hvala, Dean," mu je odvrnil Wulf in pospravil palico.
Spet so se odpravili naprej in ves razred je gledal v pono{en pla{~
odetega profesorja veliko bolj spo{tljivo kot prej. Popeljal jih je do
konca hodnika in se ustavil pred vrati zbornice.
"Kar noter, prosim," jih je povabil in jim pridr`al vrata.
Zbornica je bila dolga soba, obdana z lesenim opa`em in polna
povsem razli~nih stolov. V njej je bil en sam u~itelj. V nizkem
naslanja~u je sedel profesor Raws in ko so vstopili, je dvignil pogled.
O~i so se mu zasvetlikale in zani~ljivo se je nasmehnil. Ko je kot
zadnji vstopil {e Wulf in `e hotel zapreti vrata za sabo, je Raws
rekel: "Kar odprta pusti, Wulf. Tega raje ne bi gledal."
Vstal je in odkorakal mimo u~encev, dolgi, ~rni pla{~ pa je
plapolal za njim. Pred vrati se je ustavil, se zasukal in dodal:
"Verjetno so te pozabili posvariti, da je v tem razredu tudi Neville
Velerit. Svetujem ti, da mu ne zaupa{ kak{ne te`ke naloge. Razen, ~e
bo ob njem stala Grangerjeva in mu pri{epetavala, kaj naj napravi."
Neville je zardel do u{es, Harry pa je Rawsa grdo pogledal; `e to
je bilo dovolj hudo, da se je Raws spravljal na Nevilla med svojimi
urami, kaj {ele, da je takole govoril o njem vpri~o drugih u~iteljev.
Profesor Wulf je privzdignil obrvi.
"Neville mi bo pomagal opraviti prvi del na{e dana{nje naloge," je
mirno povedal, "in prepri~an sem, da bo vse, kar mu bom naro~il,
opravil brezhibno."
Nevillov obraz je zdaj postal `e kar {krlatne barve. Raws se je
namrdnil, a od{el brez besed, vrata pa je vendarle nekoliko trdo zaprl
za sabo.
"No, tako," je rekel profesor Wulf in jim pomahal, naj se mu
pridru`ijo ob steni na drugem koncu zbornice. Tam je stala stara
omara, v katero so u~itelji spravljali svoje pla{~e. Ko se ji je Wulf
[ Pobierz całość w formacie PDF ]